Globus iz papirja

Povprečna razdalja med zemeljsko orbito okoli sonca in sonca je približno 150 milijonov kilometrov (93 milijonov milj) in naredi en obrat na vsakih 365,2564 povprečnega sončnega dne, ki ga imenujemo siderično leto. Leta 1990 je Voyager 1 posnel sliko Zemlje (temno modre pike) s 6,4 milijarde kilometrov. Zaradi revolucije se sonce vsak dan navidezno giblje približno 1 ° proti vzhodu glede na zvezdo, gibanje vsakih 12 ur pa je enakovredno navideznemu premeru sonca ali lune. Zaradi tovrstnega gibanja Zemlja v povprečju potrebuje 24 ur, kar je sončni dan, da dokonča popolno rotacijo okoli svoje osi in soncu omogoči, da spet preide skozi srednje nebo. Povprečna hitrost zemeljske revolucije je približno 29,8 km / s (107000 km / h), v 7 minutah pa lahko prevozi 12.742 km (7.918 milj), kar ustreza premeru zemlje; v približno 3,5 urah lahko prevozi približno 384.000 kilometrov. Razdalja med zemljo in luno. [2] V sodobnem času, čas, ko se zemeljski perihel in afelij pojavita 3. januarja oziroma 4. julija. Zaradi učinkov precesije in orbitalnih parametrov se bosta ta dva datuma sčasoma spreminjala. Ta sprememba ima ciklično značilnost, kar je Milankovičeva hipoteza. Sprememba razdalje med zemljo in soncem povzroči, da se sončna energija, ki jo je zemlja pridobila od afelija do perihelija, poveča za 6,9%. Ker je južna polobla vedno obrnjena proti soncu vsako leto ob istem času, ko je blizu perihelija, južna polobla v enem letu prejme nekoliko več sončne energije kot severna polobla. Vendar je ta vpliv veliko manjši od vpliva nagiba rotacijske osi na skupno spremembo energije. Večino prejete energije absorbira morska voda, ki predstavlja velik delež površine južne poloble.